X

Stari Grad

Mogočno pročelje gradu, ki se nahaja blizu Otočca je lahko zapaziti tudi z avtoceste Ljubljana-Zagreb. Gre za objekt s pestro zgodovino menjavanja lastništva. Po požigu med drugo svetovno vojno je prišel v last tovarne Krka, ki ga postopoma obnavlja.

 

Stari grad je verjetno ime dobil po gradnji mlajšega gradu na Otočcu. To bi pomenilo, da začetki gradu segajo daleč nazaj v 12. stoletje. Stari grad (Altenburg) se v virih prvič omenja leta 1300. Zgradili so ga oglejski patriarhi kot svojo najvzhodnejšo postojanko. Upravljali so ga vitezi Starograjski, v letih 1230 - 1232 je omenjen ministerial vitez Albert, po letu 1434, ko je rodbina izumrla, pa Širski vitez (von Scheyer) iz Soteske. Leta 1350 iz oglejskega fevda, preide v last Ortenburžanov, po njih ga leta 1418 podedujejo celjski grofje, in po njihovem izumrtju leta 1456 preide na Habsburžane. Po Širskih je grad pridobil Peter pl. Obratschan, ki ga je leta 1447 tudi kupil. Ta rod je imel gospoščino do leta 1617, ko so izumrli, grad pa je podedoval Jurij pl. Hohenwarth. Stari grad je zatem hitro menjaval lastnike, saj ga je že leta 1635 kupil baron Jernej Valvasor in ga štiri leta kasneje prodal Gregorju pl. Matošiću Seethalu. Leta 1696 ga je kupil baron Mordachs, tri leta zatem pa je prešel v posest pl. Breckerfeldov. Družina Breckerfeld ga je posedovala daljše obdobje (1699 - 1806), med njimi pa se je na najbolj vidno mesto v zgodovini zapisal Franc Anton Breckerfeld (1740 - 1806), leksikograf in topograf, ki je med drugim napisal Dopolnila v Valvasorjevi topografiji in topografijo Novega mesta. Leta 1806 so kot lastniki gradu sledili italijanski grofje Margheri de Commandona, ki so stavbo med obema vojnama (1931) podarili konventu usmiljenih bratov v Novem mestu. Med vojno je bil grad požgan, po njej pa prešel v last novomeške tovarne Krka, ki ga postopoma obnavlja.

 

 

Grof Franc Anton Breckerfeld 

V bogati tradiciji pridelovanja dolenjskih vin, o katerem nesporno govori tudi darovnica oglejskega patriarha Peregrina iz leta 1135, ki je cistercijanom za ustanovitev stiškega samostana podaril Weinhof (Vinski dvor), danes imenovan Bajnof, bližnje vinograde in cerkev matere božje na Trški gori, pripada vidno mesto tudi Francu Antonu pl. Breckerfeldu. Vsestransko izobražen in fiziokratsko usmerjen lastnik Starega gradu je 1. marca leta 1780 napisal pismo kmetijski družbi v Ljubljani. V njem je popisal vse sorte vinske trte, ki jih je našel v vinogradih na bližnjem Grčevju. V tistih časih so v dolenjskih samostanih in gradovih negovali kakovostna sortna vina, medtem ko so mali dolenjski vinogradniki skušali na majhnih parcelah pridelati čim več vina. Zato so sadili sorte, rdeče in bele, ki so rodile veliko grozdja in jih potem istočasne sprešali skupaj. Tako je nastal cviček.

Breckerfeld se ni strinjal z določbami Gorskih bukev, ki so določale enoten rok trgatve za vse sorte vinske trte. Zavzemal se je za trgatev v fazi tehnološke zrelosti posameznih sort. V pismu kmetijski družbi je opisal tudi pripravo treh sortnih vin (tičenske črnine, bele tičine in zelenike) in njihove značilnosti.

Breckerfeldovega opisa sort vinske trte se je 124 let kasneje polotil Bohuslav Skalicky, ravnatelj Kmetijske šole Grm v Novem mestu in pobudnik nastanka vzorčne grmske vinske kleti (1896), edine te vrste v tedanji Avstro-Ogrski, v kateri je tudi prvikrat strokovno donegoval cviček.

Nazaj na seznam