Praznovanje božičnih praznikov v katoliški cerkvi traja od 1. adventne nedelje (letos 3. decembra) do svečnice (2. februarja). V tem času se zvrsti veliko posebnih in prazničnih dni, ki jih poleg cerkvenih obredov spremljajo razne šege in navade. Božični čas pa je tudi čas druženja z našimi najbližjimi.
KOLEDAR
3. december 2023 1. adventna nedelja (advent, adventni venec)
4. december 2023 god sv. Barbare (božično žito)
6. december 2023 sv. Miklavž (miklavževanje)
8. december 2023 dan Marijinega brezmadežnega spočetja / Marijin praznik (božično žito)
10. december 2023 2. adventna nedelja (advent, adventni venec)
13. december 2023 god sv. Lucije (božično žito)
17. december 2023 3. adventna nedelja (advent, adventni venec)
24. december 2023 4. adventna nedelja (advent, adventni venec)
24. december 2023 sveti večer (polnočnica, jaslice, božično drevesce, poprtnik, potica)
25. december 2023 božič, Gospodovo rojstvo (Božiček)
26. december 2023 god sv. Štefana (štefanovo)
28. december 2023 sv. Nedolžni otroci (tepežni dan)
31. december 2023 sv. Silvester (silvestrovanje, Dedek Mraz)
6. januar 2024 sv. Trije Kralji (koledovanje)
2. februar 2024 Svečnica
***
ADVENT
Latinska beseda adventus pomeni prihod.
Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.
Advent ali adventni čas (iz latinsko adventus - prihod) je čas pred božičem in je v bogoslužju namenjen pričakovanju Jezusovega prihoda oziroma rojstva. Izraz se uporablja zlasti v krščanstvu, marsikje po Evropi in Ameriki pa izraz uporabljajo tudi neverujoči.
Po katoliškem koledarju se advent začne na četrto nedeljo pred božičem. To je nedelja med 27. novembrom in 3. decembrom - imenuje se prva adventna nedelja. Adventni čas se konča po četrti adventni nedelji - na sveti večer (večer pred božičem). V tem času se verniki spominjajo Jezusovega prihoda na zemljo, pa tudi pričakujejo njegov drugi prihod. Adventni čas v katolištvu pomeni tudi začetek novega liturgičnega leta.
ADVENTNI VENEC IN SIMBOLIKA
Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Tradicionalno se pri nas v cerkvah in po domovih pripravljajo adventni venci s štirimi svečami. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju.
S svojo okroglo obliko – krog predstavlja neskončnost – je adventni venec simbol večne in neskončne ljubezni ter povezave med ljudmi.
Adventni venec je iz rastlinja spleten venec s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Kot okras in liturgični simbol adventnega časa, prevzet od germanskih narodov, se je v Sloveniji uveljavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Večji venec s štirimi svečami visi ali je postavljen v cerkvah na vidnem mestu v prezbiteriju. Vsako adventno nedeljo pa na njem prižgejo dodatno svečo.
Liturgični adventni venec ima več simboličnih pomenov in razlag:
Okrogla oblika pomeni popolnost in večnost. Zimzelene veje govorijo o življenju, o Jezusu Kristusu, ki prihaja med nas. Simbolika vijolične barve predstavlja upanje, da bo tema premagana. Štiri sveče, ki so lahko samo v vijolični ali beli barvi, imajo posebno simboliko:
* predstavljajo štiri mejnike (stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta);
* predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod in zahod, kar govori o univerzalnosti Kristusovega učlovečenja za ves svet in vse ljudi;
* predstavljajo štiri letne čase, kar pomeni, da je bilo Kristusovo rojstvo pomembno ne samo za tisti zgodovinski čas, v katerem je živel na Zemlji, ampak je pomembno za vse čase in vsako dobo;
* predstavljajo človekovo življenje; (ob rojstvu) prižgana sveča je vsak trenutek manjša, kar govori o tem, da smo vedno bliže sklepu življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost.
Sveče prižigamo tako, da na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo, na drugo adventno nedeljo poleg prve prižgemo tudi drugo – in tako naprej do četrte adventne nedelje, kar pomeni, da je v času, ko se bližamo rojstvu Jezusa Kristusa, v prostoru vedno več svetlobe. V duhovnem smislu to pomeni, čim bliže smo Bogu, tem več je svetlobe tudi v naših življenjih.
BOŽIČNO ŽITO
Sejanje božičnega žita je tradicionalen običaj, ki sega globoko v številne kulturne in verske tradicije po svetu med božičnim časom. To praznično dejanje ima simboličen pomen, ki je povezan z obnovitvijo, upanjem in blaginjo ter je pogosto izvajano med božičnim časom.
Običaj je znan že več tisočletij v srednji Evropi in tudi na bližnjem Vzhodu. To je bila in je še navada verovanja za obilno žetev v prihajajočem letu, saj simbolizira novo življene in nov kruh. Je tudi simbol svetlobe in upanja. Ali ste vedeli, da advent traja štiri tedne pred božičem, in to je čas, ko se božično žito pogosto seje. Božično žito predstavlja obnovitev in upanje, podobno kot rojstvo Kristusa prinaša upanje v svet.
Božično žito je običajno sestavljeno iz semena pšenice, ječmena, ovsa, riža ali drugih žit. Ta žita se sejejo v majhne posode ali pladnje
Danes pa je to bolj kot samo okras za k jaslicam, novoletni jelki ali za na praznično mizo. A slovenci ne bi bili slovenci, če ga vsaka pokrajina v Sloveniji ne bi imenovala drugače: “božično žito” na Gorenjskem, “kaljeno” žito na Štajerskem, “pšeničko” na Dolenjskem ter “večno življenje” v Beli Krajini. Nežen in sveže zelen mali ´tepih´ je lepa poživitev v teh kratkih in hladnih dneh. Pšenično seme pa lahko tudi vzgojite kot mikro zelenjavo, saj vsebuje veliko zelo koristnih snovi za naše zdravje, podobno kot kalčki. Za vzgojo kalčkov ali mikro zelenjave vedno uporabite ekološka semena.
Čas setve božičnega žita je odvisen od tega, kdaj želite imeti rastlino pripravljeno za božično dekoracijo. Idealno bi bilo, da semena sejete nekaj tednov pred božičem, tako da imate dovolj časa, da rastlino vzgojite do želene velikosti. Najbolj priljubljeni dnevi za sejanje božičnega žita so: god sv. Barbare (4. decembra), Marijin praznik (8. decembra) in god sv. Lucije (13. decembra).
MIKLAVŽEVANJE
Prvi v nizu prazničnih dni okoli božiča je bil sv. Miklavž (6. 12.). Darov so se za praznike razveselili predvsem otroci, ki so na predvečer praznika nastavili peharje, krožnike, nogavice ali celo čevlje.
V Miklavževem peharju so se v preteklosti največkrat znašli miklavži ali parkeljni iz boljšega kruhovega testa, rožiči, bonboni, denar zapičen v jabolka, jabolka, hruške, orehi, suho sadje, šolske potrebščine in oblačila. Poredni so dobili celo leskovo šibo; velikost je bila odvisna od tega kako neubogljivi so bili.
Sveti Nikolaj je eden najbolj priljubljenih svetnikov. Pri nas se je uveljavilo tudi ime Miklavž. Ljudje so do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika ohranili posebno ljubezen in prav okrog njega se je spletlo mnogo različnih legend. Neki družini naj bi pomagal, tako da je na skrivaj skozi okno ali skozi kamin metal denar.
V Novem mestu je sv. Nikolaju posvečena Kapiteljska cerkev.
JASLICE
Krščansko izročilo v pisani besedi ali preko umetniških upodobitev skozi celotno zgodovino pripoveduje o Kristusovem rojstvu, sv. Frančišek Asiški (1181–1226) pa velja za tistega, ki je prvi postavil zamisel in upodobitev božičnega dogodka.
Na slovensko ozemlje so upodobitve Kristusovega rojstva prišle s predstavniki frančiškanskega reda. Ko so se v 13. stoletju oblikovala naša mesta, so se vanje kmalu naselili tudi frančiškani in s seboj prinesli duh svojega ustanovitelja. Med zgodnejšimi jaslični motivi se pojavljajo že v 13. stoletju na pečatu gornjegrajskega benediktinskega samostana, sicer pa je nastanek naših jaslic povezan s prihodom jezuitov. V prvi polovici 17. stoletja so z namenom ljudem približati božični dogodek, z gledališko igro uprizarjali Jezusovo rojstvo in si pri tem pomagali tudi z zibelko. Da bi ohranili učinek božične dramske igre v božičnem času, so »bistveni prizor dogodka« postavljali tako, da bi ostal nespremenjen. Iz te potrebe so nastale jaslice, kakor jih poznamo danes. Gre za maketo igralskega prizora oz. postavitev figur v polni plastiki, ki naj bi neme in molče nadaljevale tisto, kar se je predhodno odvijalo na odru.
Simbolika jaslic
Rojstvo je vedno središče jaslic, zato ga jasličarji postavljajo v naravno ali navidezno središče pokrajine. Osrednji liki so mali Jezus, Božja mati Marija in sv. Jožef; te tri figure so običajno najskrbnejše izdelane in so pogosto tudi ogledalo časa, v katerem so nastale.
Med motivi stalnih prizorov so angel miru, ki nad betlehemsko votlino oznanja besede »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem« (prim. Lk 2,14), pastirji kot predstavniki poljedelske kulture ter modri z Vzhoda, ki simbolizirajo poklon znanosti in vladarjev novorojenemu Gospodu. Sveto pismo o prisotnosti živali v hlevu ob Jezusovem rojstvu sicer ne govori, toda ravno poročilo o pastirjih in jaslih je dalo ljudski domišljiji pobudo, da je začela upodabljati zlasti tiste živali, ki so bile blizu vsakdanjemu človeku.
BOŽIČNO DREVESCE ALI NOVOLETNA JELKA
Izvor božičnega drevesca sega prav neverjetno daleč v zgodovino. Poleg Germanov so zimzelena drevesca namreč častile tudi druge kulture že davno pred krščanstvom, s katerim danes povezujemo to tradicijo.
Zimzeleno drevo pomeni simbol nesmrtnosti. V naravi le zimzeleni ob nastopu zime ohranjajo svojo vitalnost in lepoto, zato so jih na primer starogermanska plemena častila kot simbol nesmrtnosti.
Prvi okraski na drevescu so bila rdeča jabolka – z njimi je božično drevo simboliziralo rajsko drevo. Nato so jih ljudje začeli okraševati še z raznovrstnimi okraski, ki so ponazarjali darove stvarstva – darove polj in sadovnjakov, gozdov in morja.
Tradicijo okraševanja dreves ob nastopu božiča naj bi vpeljal Martin Luter. Legenda pravi, da se je nekega božičnega večera sprehajal po zasneženem gozdu, ko ga je skupinica majcenih zimzelenih dreves popolnoma prevzela s svojo lepoto. Veje, ki so bile pokrite s snegom, so se čarobno svetlikale v mesečini. Ko je prišel domov, je postavil drevesce kar v hišo, da bi čudovito doživetje lahko delil s svojimi otroki. Nato pa ga je še okrasil s svečami, ki so simbolizirale zvezdno nebo.
In zakaj je naše božično drevo ravno jelka in ne kak drug iglavec? Morda se vzrok skriva v njeni obliki – jelka se namreč, bolj kot katero koli drugo drevo, odločno vzpenja proti nebu. Je simbol potovanja k izvoru, zvezdi, ki se blešči na vrhu jelke in simbolizira cilj naše poti, kraj miru.
Vsi verjetno vsako leto postavimo drevesce, a se ne sprašujemo čemu – to je vendar tradicija! Morda pa letos ne bo popolnoma enako kot doslej, saj bo poznavanje njegove stare in globoke simbolike v naš dom morebiti vneslo za odtenek drugačnega božičnega duha …
SVETI VEČER
Natančen datum Jezusovega rojstva ni znan, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo. Po tem dogodku od 6. stoletja naprej štejemo tudi človeško zgodovino. Papež Julij I. (337–352) je za datum Jezusovega rojstva določil 25. december. Čas zimskega solsticija je bil že v predkrščanskih časih obdobje praznovanja in festivalov. Cerkev se je temu prilagodila in obdobju okoli solsticija, ko se dnevi začenjajo daljšati, dala novo vsebino. Ob prihodu nove luči v naravo kristjani praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor koli natančen datum Jezusovega rojstva za krščanske veroizpovedi danes ni več bistvenega pomena, pač pa je glavna njegova vsebina: Božji Sin se je učlovečil in prišel na svet, da bi človeštvo odrešil njegovih grehov.
Sveti večer ni eden, ampak so trije - to so trije sveti večeri, ki jih obhajamo v Katoliški cerkvi.
Prvi sveti večer – božični večer
Božič ali praznik Gospodovega rojstva nas vsako leto spominja, da je Bog med nas poslal svojega sina. Tako nevidni Bog postane viden, da ga lahko poslušamo in posnemamo. Simbolično ga sprejmemo s postavitvijo jaslic po domovih in cerkvah.
Drugi sveti večer – silvestrovo
Na zadnji dan v koledarskem letu praznujemo god svetega Silvestra, letos pa tudi praznik svete družine. Tako zaznamujemo spomin na družinsko skupnost, ki so jo sestavljali Božji Sin, Jezus iz Nazareta, njegova mati Marija in krušni oče Jožef. V duhu praznovanja svete družine je danes običaj, da je pri sveti maši blagoslov otrok.
Tretji sveti večer – večer pred praznikom Svetih treh kraljev
Na predvečer praznika Svetih treh kraljev, ki ga obhajamo 6. januarja, je tretji sveti večer. Praznik se imenuje tudi Gospodovo razglašenje.
PESEM SVETA NOČ
Pesem Sveta noč je nastala za božič leta 1818 v Oberndorfu pri Salzburgu. Župnikov pomočnik Josef Mohr je napisal besedilo, učitelj Franc Ksaver Gruber, cerkovnik in organist v Oberndorfu, pa ga je uglasbil. Na sam sveti večer 1818 je Mohr prinesel Gruberju besedilo s prošnjo, naj ga uglasbi za dva solo glasova in zbor ter pripiše še spremljavo za kitaro. Gruber je to takoj naredil in pesem so peli že pri tisti polnočnici. Sčasoma se je razširila po svetu in postala najbolj znana in najbolj priljubljena božična pesem, brez katere si ne moremo predstavljati božiča.
POLNOČNICA
Na božični večer mnogi katoličani po vsem svetu odidejo k polnočnici, da bi počastili Jezusovo rojstvo.
Tradicija polnočne vigilije na predvečer božiča naj bi prišla z Vzhoda, zahodni svet pa je dosegla leta 430. Prvi jo je obhajal papež Sikst III. v baziliki Marije Snežne v Rimu. Do 12. stoletja je praksa polnočne maše postala vse bolj razširjena, saj so duhovniki dobili dovoljenje, da so na božični dan darovali tri svete maše (prej pridržane samo za papeža).
V Katoliški cerkvi je praksa praznovanja polnočne maše danes že tradicionalna, čeprav mnoge župnije opravljajo svojo “polnočno” mašo ob zgodnejši uri. Podobno je v drugih krščanskih cerkvah, kjer je polnočnica običajno združena s petjem in bedenjem.
BÔŽIČ
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta. V središču božičnega časa je božič - praznik Gospodovega rojstva.
Bôžič je tradicionalni krščanski praznik, ki ga v katoliških in protestantskih državah praznujejo 25. decembra kot spomin na rojstvo Jezusa Kristusa. Praznik zaključuje čas adventa in začenja božični čas, ki se v liturgičnem letu konča na nedeljo po Gospodovem razglašenju. V večini pravoslavnih Cerkva božič praznujejo s 6. na 7. januar zaradi uporabe julijanskega koledarja.
V številnih državah je božič državni praznik ali dela prosti dan. Praznujejo ga tudi mnogi nekristjani in neverni, predvsem kot družinski praznik in del novoletnih počitnic.
BOŽIČEK
Božiček (Santa Claus, Santa, Weihnachtsmann, Babbo Natale, Père Noël) je novodobna mitološka osebnost, ki obdaruje pridne otroke na sveti večer (24. december) ali na božično jutro (25. december).
Moderni Božiček je sicer nastal kot sinteza običajev v Združenih državah Amerike. Nanj so kot skupek različnih kultur in tradicij podob in likov odločilno vplivali: Nikolaj iz Mire (270–343 n. š.) - zgodnje krščanski škof (Miklavž) iz antične Grčije ali današnje Turčije, britanski lik Father Christmas iz 17. stoletja in nizozemska figura Sinterklaas s podobo iz knjige Jana Schenkmana "Sv. Nikolaj in njegov služabnik" (1850), ki prav tako izvira iz sv. Nikolaja.
Nizozemski priseljenci so v Ameriki praznovali svetega Miklavža na podoben način, kot običaj poznamo na Slovenskem. Temu praznovanju so se priključila nekatera druga izročila zlasti iz Skandinavije. Tudi samo ime Santa Claus izvira iz nizozemščine in pomeni svetega Nikolaja (MIklavža). Nizozemski "Sant-Niklas" je postal SanterKlas in kasneje angleško-nizozemska jezikovna skovanka Santa Claus.
V letu 1931 je risar Haddon Sundblom v reklamni akciji podjetja Coca-Cola prvič narisal Božička v rdečih oblačilih z belo obrobo. Ta podoba je kmalu postala svetovni standard za Božička in s tem neplačan reklamni agent za Coca-Colo. Mit o Božičku se je razširil iz Amerike tudi v druge dežele sveta, zlasti s pomočjo ameriških filmov in glasbe ter trgovin.
V Sloveniji v preteklosti Božiček v zgoraj predstavljeni obliki sploh ni bi znan - na božič so Slovenci praznovali dan Jezusovega rojstva. Le ponekod se je med Slovenci prijel nemški običaj, da na božič otroke obdaruje Kristkindl (nemško: Christkind - Dete Kristus), ki so ga včasih poslovenjeno imenovali tudi Božiček (tj. Mali Bog oziroma Dete-Bog).
ŠTEFANOVO IN BLAGOSLOV KONJ
Na god svetega Štefana, zavetnika konj in prvega mučenca, se po starem običaju blagoslavlja konje.
Na god svetega Štefana, zavetnika konj in prvega mučenca, se po starem običaju blagoslavlja konje. Navada izhaja iz ljudske šege, ko so namesto konj blagoslavljali sol in jo nato dodali hrani in živalski krmi ter potresali po domu, vrtu in njivi. Na njivo pa so hodili s konji, saj so verjeli, da se bo tisti, ki bo prvi potresel sol po njivi, veselil bogate letine pridelkov. S konji so tako prišli najhitreje in plemenite živali so zato zelo cenili. Ponekod se poleg konj še vedno blagoslavlja tudi sol.
Po navedbi etnologa Nika Kurenta v Prazničnem letu Slovencev ljudsko izročilo pripisuje sv. Štefanu čudodelno moč, saj je z znamenjem križa ukrotil divjega konja, da je ta pokleknil predenj. Štefan je bil od nekdaj priljubljen ljudski svetnik, zato so se ob njegovem godu razvile številne šege in navade, med katerimi izpostavljamo blagoslov konj, vode in soli.
Ponekod še vedno kmetje blagoslovljeno sol dajo živini, da bi ostala zdrava. Z njo potresejo travnike in polja, da jim nevihta ne bi škodovala, nekaj blagoslovljene soli pa shranijo za zdravilo. Tudi blagoslovljeno Štefanovo vodo so kmetje imeli vedno pri roki, ko se je bližala huda ura in so kropili z njo po hiši in okoli nje. Da ima blagoslov konj resnično dolgo tradicijo priča rokopis iz 10. stoletja, ki je nastal v nemškem mestecu Trierju. O imenitni slovesnosti blagoslovitve konj na slovenskem pa je prvi poročal polihistor Janez Vajkard Valvasor v knjigi Slava vojvodine Kranjske.
Ste vedeli, da so hlapci in dekle imeli na štefanovo prost dan in tedaj so si privoščili kak »štefan« vina? Svetnik Štefan je namreč pustil svoje ime tudi v ljudski merski enoti: štefan (dva litra).
TEPEŽNI DAN
Nekoč so se tepežnega dne najbolj veselili prav otroci, ki so začeli tepežkati že zgodaj zjutraj pa do poldneva. Tepežni dan, ki ga praznujemo 28. decembra, je bil namreč edini dan v letu, ko so lahko otroci, ki to ponekod še počnejo, s šibo, vejami ali palico tepežkali odrasle.
Gorenjci so tepežni dan imenovali pametiva, Korošci pa šapavica, ponekod ga danes imenujejo tudi tepežnica ali dan nedolžnih otročičev in je nekakšen splet različnih prvin: poganskih, krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških.
Tepežkanje je bilo v času naših babic in prababic blagoslov, ki naj bi z narave, to ponazarja šiba, prehajal na ljudi. Starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Gorje pa, če pri hiši tepežkarjem niso odprli vrat – udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče – celo leto jih je namreč čakala nesreča.
Otroci so se oboroženi s šibami odpravili po vasi, od hiše do hiše. Pri vsaki hiši so namreč dobili tudi darilo. Skromne dobrote, kot so jabolka, suhe hruške ali pest orehov, včasih pa kos potice, peciva ali kruha.
Otroke tepežnike je treba obdarovati. Tako je na primer (ali je vsaj bilo) na Dolenjskem, Notranjskem in ponekod na Štajerskem.
Ta ljudski običaj oziroma šego so v nekaterih krajih ohranili še danes.
SILVESTROVO - SILVESTROVANJE
Silvestrovo je god papeža Silvestra I., ki ga obhajamo 31. decembra, kar je tudi zadnji dan v koledarskem letu. Ob pričakovanju novega leta v mnogih državah po svetu priredijo velika praznovanja - silvestrovanja, ki jih pogosto spremlja tudi ognjemet.
DEDEK MRAZ
Dedek Mraz je mitološki dobrotnik, ki obdaruje otroke v tednu pred novim letom, ali pa v noči z 31. decembra na 1. januar.
Dedek Mraz se je v slovenski kulturi uveljavil v času socialistične Jugoslavije. Temelji na ruskih legendah okoli leta 1930, kjer se imenuje Дед Мороз (Ded Moroz) in je poročen s starko Zimo, ki se po rusko imenuje Зима-старуха (Zima-staruha).
V Sloveniji je obveljalo, da dedek Mraz živi pod Triglavom, slikar Maksim Gaspari pa je leta 1952 z risbami standardiziral njegovo zunanjo podobo v slovenskem prostoru. Obleka, ki jo nosi je slovenska, s slovenskimi vzorci na dolgem kožuhovinastem plašču ter s tradicionalno polhovko na glavi.
Dedek Mraz ima vse otroke zelo rad in ne dela nikakršnih razlik med njimi. O njem obstaja veliko različnih pesmic, še najbolj znana je Siva kučma, bela brada, ki jo je napisal Janez Bitenc.
V zadnjih letih je Božiček razširjen zlasti med neverujočimi, sveti Miklavž pa med verujočimi Slovenci. Kljub pojavu Božička je Dedek Mraz še vedno prisoten predvsem v šolah in vrtcih, pogost pa je tudi v podjetjih (obdarovanje otrok zaposlenih) in na javnih prireditvah za otroke v večjih mestih.
SV. TRIJE KRALJI IN KOLEDOVANJE
Obisk kraljev – modrih – z Vzhoda je opisan v Matejevem evangeliju. Njihovo natančno število ni navedeno, beremo pa, da so prinesli tri darove: zlato, kadilo in miro, iz tega pa je izšel sklep, da so bili darovalci trije (po legendi Gašper, Miha in Boltežar). Modri so že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, ki so bili po čudežnem vodenju zvezde pritegnjeni h Kristusu.
Sveti trije kralji je krščanski praznik, ki se vsako leto 6. januarja praznuje v spomin prihoda treh kraljev, Gašperja, Mihe in Boltežarja, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezuščku. Ker so sveti trije kralji razglasili novico o Jezusovem rojstvu, se ta praznik v Cerkvi uradno imenuje Gospodovo razglašenje ali epifanija (grško: starogrško επιφάνεια [epifania] = razglasitev) oziroma tudi teofanija (grško:starogrško θεοφάνεια [theofania] = razglasitev boga).
Sveto pismo govori o treh kraljih precej na splošno: imenuje jih modri oziroma učenjaki in ne navaja niti njihovega števila, niti imen.
Prepričanje, da so bili to kralji in da so bili trije, izvira iz legend, ki so nastale dosti pozneje (v nekaterih legendah lahko celo preberemo, da jih je bilo dvanajst). V 6. stoletju so se pojavila tudi ustrezna imena: Gašper (Kasper), Miha (Melhior) in Boltežar (Baltazar). V ljudski umetnosti so po navadi upodobljeni tako, da je eden od njih Evropejec, drugi Azijec in tretji črnec (ali vsaj temnopolt).
Na vratih cerkvenih objektov in hiš vernikov lahko vse leto vidimo napis G+M+B (kar pomeni svete tri kralje), poleg njih pa letnico tekočega leta. Različica tega napisa se glasi C+M+B, kar pa so kratice latinskega stavka: Christus mansionem benedicat! (Kristus naj blagoslovi to domovanje!).
Marsikje v Sloveniji in Evropi je v času okoli praznika Svetih treh kraljev, oz. Gospodovega razglašenja, razširjen običaj, da po hišah hodijo skupine kolednikov, zvezdonosec in sv. trije kralji, ki pojejo značilne koledniške pesmi, oznanjajo veselo vest, da se je v Betlehemu rodil Kristus (gr. Odrešenik) in v današnjem času zbirajo darove za potrebe misijonov. Sveto pismo pripoveduje, da so modri prinesli dragocene darove zlata, kadila in mire, tako koledniki simbolično vabijo k darovanju tudi druge ljudi.
Darovi: zlato simbolizira Kristusovo kraljevsko dostojanstvo ("Judovski kralj"); kadilo simbolizira njegovo mesto večnega velikega duhovnika; mira, ki so jo judje uporabljali za maziljenje trupel, že ob njegovem rojstvu spominja na njegovo trpljenje in smrt.
SVEČNICA
Svečnica, tudi Gospodovo darovanje je krščanski praznik. Obhaja se 2. februarja, 40 dni po Božiču. Ime svečnica izhaja iz tradicionalnega blagoslavljanja sveč po cerkvah. Na ta dan sta Marija in Jožef novorojenega Jezusa odnesla v jeruzalemski tempelj in se Bogu obredno zahvalila za sina.
Svečnica, ki jo obhajamo drugega februarja, je pri nas zadnji dan božičnega časa. V katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču, praznik pa je dobil tudi ime svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče.
Na Slovenskem je še vedno lepa navada, da do tega dne domove krasijo božične smrečice, gotovo pa jaslice, ki pa jih je prav na svečnico treba razdreti, o čemer pojo tudi nekatere svečniške kolednice. Praznik, ki ima poganski izvor, je na Slovenskem že dolgo zasidran kot del cerkvenega leta, saj tega dne obhajamo spomin Marijinega očiščevanja, pa tudi njenega srečanja s Simeonom. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje.
* Besedilo pripravila: Mojca Ramovš, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja (povzeto po različnih virih)